Search
  • Sati

Ni več čas za odlašanje, niti za laži.

Vedno bolj čutim povabilo stvarstva v resnico tega, kar sem. Poklon življenju. Vedno globlje se zatekam v vprašanje kdo sem, kaj sem. In neizbežno povezano z njim ta večni "what I'm here for", namera bitja. Občutek imam, da me stvarstvo nežno čeprav neizbežno potiska v ta maternični vrat, kjer se pripravljam na novo rojstvo. Komaj čakam nanj. Veselim se ga in tudi strah me je. Trpim v tem čakanju, na trenutke bi rada, da se že zgodi, da se rešim tega. Življenje me uči potrpežljivosti, materinstva, vse se zgodi, ko je čas.

Vedno močneje se zavedam tega, da sem sama kreatorka svojega življenja, da imam moč, da ustvarim točno to, kar potrebujem in čisto vse, kar rabim. Čutim, da živi v meni globoko zakoreninjena pravica do življenja, pa nič kaj povprečnega. Eksplozija lajfa v čistem pomladanskem razcvetu, dišeča, živa, čista, uživaška, divja, Živet na polno je to po čemer ta življenjska sila stremi in predajam se ji vsak dan več, čeprav kdaj z negotovimi koraki in tresočimi koleni. Ampak tako je močna, čutena in globoka, da se je ne uspem branit, pa niti nočem. Počutim se reka, ki je čisto pred tem, da se spoji z oceanom. Že skoraj drvim vanj. Sila je taka, da se ji ne upiram. Želim, predam se, zaupam. Če ne sedaj, kdaj?


6 views0 comments